Neko popoldne se je oglasil sosed, ker si je želel sposoditi rezkar; popravljal je poličko na omari. Mož ga je najprej povabil na pijačo na teraso in malo sta poklepetala. Nato mu je povedal svojo izkušnjo pri delu z rezkarjem.

Sosedu je svetoval, naj se dela loti previdno in potrpežljivo. Sam je namreč sprva želel v hipu narediti globok rez in je dobil neenakomerne robove. Na drugi strani je nato začel rezkati postopoma in učinek je bil povsem drugačen: robovi so bili lepi in gladki. Zato je sosedu svetoval, naj dela počasi, naj se pomika po robovih korak za korakom, naj ne dela preglobokih rezov takoj in naj pazi, da bo izbral rezilo pravilne velikosti. Priporočil mu je tudi, naj se zavaruje in si nadene vsaj zaščitna očala, saj pri rezkanju zelo pršijo leseni delci in prah. Poleg tega naj bo predmet, ki ga bo obdeloval z rezkar, trdno pritrjen na delovno površino, kar omogoča natančnejše delo. Ko je mož prvič prijel rezkar v roke, je mislil, da je to navadna žaga, a je hitro ugotovil, da delo z njim zahteva kar nekaj spretnosti. Sosed ga je pozorno poslušal in priznal, da sam z rezkarjem še nima izkušenj; mislil je, da je z njim lahko delati. Mož mu je iz delavnice prinesel rezkar, mu razložil nastavitve hitrosti in priložil tudi različna rezila.

Sosed je nato odšel domov popravit in dokončat poličko na omari. Mož mi je dejal, da moraš za delo z rezkarjem imeti občutek in potrpljenje, največ pa se naučiš z izkušnjami, ko ga uporabljaš dalj časa. Čeprav mu je rekel, da mu rezkarja ni treba vrniti takoj, ga je sosed prinesel nazaj že takoj po končanem delu in se pohvalil, da je poličko lepo popravil. Priznal je, da so mu moževa navodila zelo pomagala.