Tisk na platno je spomin, ki postane del prostora

Dom in dekoracija, , ,

Eno leto sem za rojstni dan iskala nekaj drugačnega za darilo. Ne šopek, ne parfum, ampak nekaj, kar ostane. Po naključju sem naletela na možnost tiska na platno – preprostega, a čarobnega načina, kako fotografijo spremeniš v nekaj, kar lahko vsak dan gledaš, kot del doma.

Izbrala sem staro sliko s potovanja. Ulica v Lizboni, sončni zahod, pa tisti občutek brezskrbnosti, ki ga ne znaš opisati. Poslala sem datoteko in čakala. Ko sem paket odprla, sem bila tiho. Tisk na platno ni bil samo slika. Barve so bile mehkejše, toplejše, skoraj žive. Tisti drobni detajli, kamen na tlaku, odblesk svetlobe v vodi, so izgledali, kot bi jih nekdo na novo naslikal.

Tisk na platno je spomin, ki postane del prostora

Ko sem platno obesila na steno, se je prostor spremenil. Ni šlo le za dekoracijo, ampak za občutek. Tisk na platno ima nekaj domačega v sebi, nekaj, kar ti pove: ‘To je tvoja zgodba.’ In to mi je bilo najlepše, da spomin ni zaprt v album ali telefon, ampak živi v prostoru.

Kasneje sem naročila še nekaj drugih. Družinska fotografija, ena stara iz otroštva, ena s prijatelji. Kar naenkrat so stene postale galerija življenja.

Všeč mi je, da tisk na platno ni sterilen, kot klasične slike v okvirjih. Platno ima teksturo, rahlo nepravilnost, tisti občutek topline. Pa še obstojen je. Ne zbledi, ne popoka, samo tiho visi tam in spominja, kdo si in kaj si doživel.

Najlepše pa je, da lahko narediš darilo z dušo. Eno leto sem prijateljici podarila tisk na platno iz fotografije, ki jo je imela na Instagramu. Ko ga je odprla, je obstala in rekla: To bom imela za vedno. In točno to je tisti občutek, ki ga to darilo prinese – brezčasnost.

Danes si težko predstavljam dom brez teh platen. Vsako ima svojo zgodbo, vsako nekaj pove. Ni popolnih robov, ni bleščanja – samo spomini, ujeti v tkanino. In če me kdo vpraša, zakaj ravno tisk na platno, vedno rečem: ker slike na telefonu vidiš enkrat, to pa vsak dan.…

Zame je bila HIFU terapija dobra izkušnja.

Nega obraza, , , ,

Priznam, bila sem nekoliko skeptična, ko sem prvič slišala za HIFU. Tehnologije, ki obljubljajo pomlajevanje brez igel ali skalpela, sem vedno jemala z rezervo. A prijateljica, ki ima podobne težave z izgubo tonusa kože na obrazu, je bila navdušena, zato sem se odločila, da poskusim tudi sama.

Sam postopek je bil presenetljivo udoben. Specialistka mi je razložila, da HIFU deluje tako, da z usmerjeno ultrazvočno energijo segreje globlje plasti kože in s tem spodbudi nastajanje kolagena. Ni bilo boleče, le rahlo čuden občutek segrevanja pod površjem kože.

Zame je bila HIFU terapija dobra izkušnja.

Rezultati niso vidni takoj, ampak se razvijajo postopoma in to mi je bilo všeč. Po nekaj tednih sem opazila, da je koža na obrazu bolj čvrsta, predvsem v predelu čeljusti in pod brado. Kar je najboljše, pa je to, da obraz še vedno izgleda naravno, brez zategnjenega videza.

Zame je bila HIFU terapija dobra izkušnja. Ne ponuja čudežev, a je vsekakor odlična alternativa za vse, ki si želimo neinvazivne pomladitve. Čeprav se rezultati razlikujejo od posameznika do posameznika, bi jo priporočila vsakomur, ki razmišlja o bolj subtilnem pristopu k negi kože.

Po nekaj mesecih od prve terapije z HIFU sem lahko z gotovostjo rekla, da je bila odločitev prava. Poleg izboljšanega tonusa sem opazila tudi zmanjšanje drobnih gubic okoli oči in ust. Moja koža je videti spočita, kot bi se dobro naspala ali pravkar vrnila z oddiha. Kar mi je najbolj všeč, je to, da rezultatov nisem dosegla s pomočjo injekcij ali agresivnih posegov, vse je potekalo naravno in postopoma.

Zdravnica mi je priporočila, da postopek ponovim enkrat letno, da ohranjam rezultate. HIFU zdaj priporočam tudi drugim, predvsem tistim, ki si želijo osvežitve brez okrevanja in tveganj. Cena ni najnižja, a če primerjam z drugimi možnostmi, se mi zdi vredna vsakega evra. Pomembno je le, da poseg izvede izkušen strokovnjak.

Občutek po tretmaju je bil izjemen – brez bolečin, brez rdečice, samo prijeten občutek čvrstejše in bolj gladke kože.…

Šport kot prostor tišine

Rekreacija in gibanje, , , ,

V življenju sem veliko stvari začela in jih hitro opustila – tečaji, jeziki, celo nekaj poslovnih idej. Ampak ena stvar se me je trdno oprijela: šport. Ne zato, ker bi bila posebno dobra v njem, ampak ker me je naučil nekaj, česar mi šola, delo ali knjige niso mogle – vztrajnosti.

Začelo se je v obdobju, ko sem imela občutek, da se mi vse podira. Veliko dela, premalo spanja in popolna odsotnost energije. V nekem trenutku sem samo vedela, da moram nekaj spremeniti. In potem me je prijateljica povabila na vadbo – tisto, ki se je zdela ‘prelahka’, da bi sploh štela kot šport. Ampak že po prvih petnajstih minutah sem komaj dihala.

Zanimivo je, da me ravno to ni odvrnilo, ampak spodbudilo. Z vsakim obiskom sem bila malo močnejša. Sčasoma sem ugotovila, da se ne izboljšujem samo telesno – tudi v življenju sem postajala bolj potrpežljiva. Šport mi je začel kazati ogledalo: ko sem hotela odnehati, sem se vprašala, zakaj. In to vprašanje sem prenesla v vse drugo, kar sem počela.

Sčasoma sem v gibanje vključila tudi družino. Z možem sva začela hoditi v hribe, otroka pa sta se navdušila nad plavanjem. Zdaj šport ni le moja osebna terapija, ampak nekaj, kar nas povezuje. Skupni izleti, tekme, treningi – to so trenutki, ko se smejimo, zmagujemo in včasih tudi malo tekmujemo.

Kar me najbolj preseneča, je to, kako šport vpliva na moj um. Kadar sem pod stresom, grem teč ali kolesarit. Po eni uri se stvari vedno zdijo bolj jasne. Kot bi se misli uredile v enakem ritmu, kot diham.

Danes šport zame ni več samo vadba. Je rutina, ki mi vrača fokus, energijo in občutek, da lahko zmorem več, kot si mislim. Ni pomembno, ali sem hitra, močna ali popolna. Pomembno je, da se premikam. Da se vedno znova pojavim, tudi takrat, ko mi ni.

In to je najlepši del: spoznanje, da ne treniram zato, da bi zmagala, ampak zato, da bi ostala mirna. Šport me ne definira, ampak me vsak dan spomni, kdo sem, ko se borim za korak več.…

Meditacija mi je precej pomagala

Meditacija, , , ,

Dolgo časa nisem razumel, zakaj ljudje toliko govorijo o meditaciji. Zdelo se mi je namreč, da je to nekaj povsem oddaljenega, skoraj neresničnega, saj res nisem verjel, da ti lahko reč, kot je meditacija, sploh pomaga. Potem pa sem prišel v obdobje, ko me je stres začel počasi izčrpavati. Hitro življenje, obveznosti v službi in doma, nenehno hitenje in tako dalje. Vse to se je nabralo, dokler nisem ugotovil, da moram nekaj spremeniti.

Tedaj sem začel spet opažati, kako veliko se govori o meditaciji. Zaradi tega sem si rekel, zakaj ne bi probal, saj nisem imel nič za izgubiti. Zato sem vse svoje dvome nekako potisnil na stran, ter se resno usedel za računalnik in si začel malo brati o meditaciji. Našel sem kar nekaj videoposnetkov, ki so bili v veliko pomoč, tako da sem se kar lotil meditacije. Vse kar sem moral narediti je bilo to, da sem zaprl oči, se osredotočil na dihanje in pustil mislim, da pridejo in gredo. Iskreno, sprva mi je bilo to čisto nenavadno. Zaradi tega sem razmišljal o vseh drugih rečeh, tako da sem se zelo težko skoncentriral. A kljub temu sem vztrajal, vsak dan po nekaj minut, saj sem vedel, da se bom moral na to pač navaditi.

Meditacija mi je precej pomagala

Po enem tednu pa sem lahko prvič opazil neko konkretno razliko. Moje misli so postale bolj jasne, manj sem bil raztresen, predvsem pa sem začel opažati, da sem mirnejši v stresnih situacijah. Tisto, kar me je prej hitro vrglo s tira, sem zdaj sprejemal z veliko večjo potrpežljivostjo. Zato sem videl, da mi je meditacija res dala orodje, s katerim sem začel obvladovati sebe in svoj odziv na svet okoli mene.

Danes je meditacija postala del moje vsakodnevne rutine. Res mi pomaga obvladovati stres, ter mi omogoča, da imam vsak dan nekaj minut, ko se lahko čisto sprostim, ter pustim mislim, da delajo svoje. Če razmišljate, da bi začeli, priporočam, da preverite Žarek Sreče meditacija za vodene prakse in navdih.…

Kompost je postal del mojega vsakdana.

Kompost, , ,

Ko sem začela vrtnariti, sem se hitro srečala z vprašanjem, kako izboljšati zemljo. Sprva sem kupovala različna gnojila v trgovini, a rezultati niso bili vedno takšni, kot sem pričakovala. Potem mi je znanka rekla: ‘Zakaj pa ne bi naredila svojega? Najboljše gnojilo je čisto zastonj – to je kompost.’

Na začetku sem se nasmehnila, a njene besede so mi ostale v mislih. Naslednji vikend sem na vrtu postavila preprost lesen okvir in začela vanj metati odpadke iz kuhinje: olupke, kavne usedline, zelenjavne ostanke. Dodala sem še pokošeno travo in suho listje. Prvi meseci so bili bolj poskus kot resno delo, a sčasoma sem spoznala, da kompost res deluje kot čarovnija.

Kompost je postal del mojega vsakdana.

Najbolj neverjetno mi je bilo videti, kako se nekaj, kar bi sicer končalo v smeteh, počasi spremeni v prst. Ko sem prvič segla vanj, je bil topel, drobljiv in dišal po gozdu. V tistem trenutku sem razumela, zakaj vsi pravijo, da je kako pripraviti domači kompost za zelenjavni vrt zlato za vrtnarje.

Ko sem ga raztrosila po gredicah, je bila razlika očitna. Rastline so rasle hitreje, listi so bili bolj zeleni, plodovi pa večji. Tudi rože na vrtu so naenkrat zacvetele še bolj bujno. Prijatelji so me spraševali, katero gnojilo uporabljam, jaz pa sem se ponosno nasmehnila in rekla: Svojega – kompost.

Seveda sem se sproti učila tudi iz napak. Včasih sem dala vanj preveč mokrih ostankov in se je zadeva sesedla, drugič sem dodala preveč vej in se ni razgradilo. A prav to je bil čar. Počasi sem našla pravo ravnotežje. Zdaj vem, da je pomembna mešanica zelenih (ostanki hrane, trava) in rjavih materialov (listje, vejice, papir). Tako kompost nastaja pravilno in brez neprijetnih vonjav.

Najlepše pri vsem pa je občutek, da nekaj naredim tudi za okolje. Namesto da bi vse romalo na odpad, ga vrnem nazaj zemlji. Tudi otroci so hitro sprejeli to navado in z veseljem sami nosijo olupke do kompostnika. Za njih je to zabava, zame pa zadovoljstvo, da jih učim, kako deluje kroženje v naravi.

Danes si vrtnarjenja brez njega sploh ne predstavljam več. Kompost je postal del mojega vsakdana.…

Jadralno padalstvo je prava svoboda nad oblaki

Jadralno padalstvo, , ,

Dolgo časa sem na jadralno padalstvo gledal le kot neko adrenalinsko športno dejavnost, ki ni zame. Zdelo se mi je namreč, da je preveč tvegano, oziroma bolj kot to, me je bila strah višine. Zaradi tega sem se vedno nekoliko izogibal tej izkušnji, čeprav sem bil zelo velik navdušenec nad adrenalinom. V preteklosti sem se namreč tudi velikokrat odpravil na razne adrenalinske izkušnje in aktivnosti, tako da mi to ni bilo tuje.

A z časom mi je jadralno padalstvo postajalo vse bolj in bolj všeč. Prav spomnim se, ko mi je prijatelj enkrat razlagal, da se je odpravil na to izkušnjo, ter tega ne bo pozabil nikoli. Takrat sem prav resno razmišljal, če bi se tudi sam kdaj odpravil na to, vendar me je strah pred višino odvrnil stran.

Jadralno padalstvo je prava svoboda nad oblaki

Tedaj pa se je kar naenkrat, en dan pojavila priložnost, da se odpravim na to izkušnjo. Prijatelj mi je rekel, da se namerava odpraviti na tovrstno padalstvo in me je vprašal, če bi se odpravil z njim. Tedaj sem v trenutku privolil in rekel, da bom šel z njim. V glavi sem namreč imel, da bom moral enkrat ta svoj strah pred višino premagati, ter je bila to odlična priložnost.

Ko pa sva se odpravila na pot do iztočnice, me je končno začela dajati trema. Najraje bi se v tistem trenutku kar obrnil, ter se vrnil domov. A ker sva bila s prijateljem že na poti in sva bila v temu skupaj, se nisem moral kar tako premisliti. Zato sem le premagal ta strah in se odpravil do vzletne točke. V momentu skoka pa je bila v moji glavi prava panika. Adrenalin mi je prav tako delal na polno. A ko se je to umirilo, sem lahko končno dojel, kako čudovito je jadralno padalstvo. Tisti občutek, ko si pod oblaki je res nekaj posebnega, ter bi se z veseljem še kdaj odpravil, saj je več kot vredno. Če razmišljaš o prvem poletu, priporočam Paragliding Bovec – izkušeni piloti, vrhunske lokacije in varnost na prvem mestu.…

Nagrado je prejela zobozdravnica Koper na kongresu v Ženevi

Zobozdravnica Koper, , , ,

Strokovna javnost je bila v minulih dneh priča izjemnemu dogodku, ki je pozitivno pretresel zobozdravniške vrste doma in po svetu, saj je zobozdravnica Koper prejela svetovno priznano nagrado za življenjsko delo na področju zobne protetike in stomatologije, ki jo podeljuje Mednarodna zveza za dentalno znanost in izobraževanje (IFDSE).

Podelitev je potekala na letnem kongresu zveze v švicarski Ženevi, kjer se vsako leto zberejo najvidnejši strokovnjaki s področja dentalne medicine in zobne protetike. Nagrada za življenjsko delo, ki ga je prejela zobozdravnica Koper, se podeljuje posameznikom, ki so s svojim znanstvenim, kliničnim in pedagoškim delom pomembno prispevali k razvoju stomatologije na svetovni ravni. Letos jo je prvič v zgodovini prejela zobozdravnica Koper iz Slovenije. Priznanje je prejela zaradi izjemnih dosežkov na področju preventivne stomatologije, zobozdravstvene vzgoje in minimalno invazivnih tehnik zdravljenja zob. V svoji več kot 35. letni karieri je delovala kot klinična zobozdravnica, predavateljica na medicinski fakulteti in je avtorica številnih strokovnih člankov. Njeno delo je bilo še posebej osredotočeno na ranljive skupine prebivalstva, kot so otroci, starejši in pacienti s posebnimi potrebami.

Nagrado je prejela zobozdravnica Koper na kongresu v Ženevi

V obrazložitvi nagrade je mednarodna komisija izpostavila njen izjemen prispevek k humanizaciji odnosa med zobozdravnikom in pacientom ter uvajanju sodobnih, pacientu prijaznih pristopov v ordinacijsko prakso in je bila tudi ena prvih v regiji, ki je uvedla uporabo laserske tehnologije pri zdravljenju zobne gnilobe ter pionirka uvajanja digitalnega rentgenskega slikanja pri nas. Ob prejemu te prestižne in pomembne nagrade je zobozdravnica Koper za naš časopis povedala, da to priznanje ni le njena osebna zmaga, temveč dokaz, da tudi v manjših državah, kot je naša, nastajajo velike ideje in pomembna znanja. Pravi, da je ponosna, da je zobozdravnica in da lahko s svojim delom prispeva k razvoju stroke in k izboljšanju zdravja ljudi. Modre besede.

Dogodek je naletel na izjemno pozitiven odziv med slovenskimi zobozdravniki in v strokovni javnosti, saj predstavlja navdih in hkrati potrditev, da predanost, strokovnost in sočutje tudi v medicini ostajajo temeljne vrednote, ki jih svet prepozna in ceni.…

Izdelava prototipa je ključnega pomena

Inovacije, , , ,

Vse se je začelo nekaj časa nazaj s preprosto skico, ki je bila narisana mimogrede. Ideja je bila preprosta, a tisti trenutek se mi je zdela dovolj dobra, da bi jo bilo škoda pustiti le v glavi. Nisem bil iz tehničnega področja, niti inženir, ampak vedel sem, da brez prototipa moja ideja ostane samo ideja. 

No tako se je začelo. Naredil sem prvi osnovni načrt, s pomočjo brskanja po spletu. Pogovarjal sem se tudi s prijatelji, ki so imeli v preteklosti že nekaj izkušenj, ter jim izdelava prototipa ni bila tako tuja kot meni. In potem sem rabil le še pogum, da se zadeve lotim resno. Kontaktiral sem manjši razvojni studio, ter se dogovoril, če bi bila mogoča pri njih izdelava prototipa. Začeli smo s risbami, nato že s 3d modeli. In tedaj je končno prišel tisti prvi izdelek, oziroma prototip.

Izdelava prototipa je ključnega pomena

Ko sem ga prvič držal v rokah je bil sicer plastičen in surov, vendar mi je pomenil res veliko. To je bil zame dokaz, da stvar lahko oživi, oziroma, da bi se iz tega dalo narediti kakšen resen izdelek. 

Takrat sem se naučil res veliko. Predvsem pa sem si prvič zavedal, da izdelava prototipa ni le nekaj za proizvodnje, oziroma nekaj odveč. Gre za zelo pomemben del pri razvoju kakšnega izdelka. Ta prototip ti namreč omogoča, da lahko dejansko svojo idejo vidiš v neki fizični obliki. Tedaj so možni tudi določeni testi, ter lahko vidiš, kje je prostor za razvoj, oziroma napredek. Poleg tega dobiš tudi občutek, kako bi lahko izdelek na koncu izgledal. Že po tistem prototipu sem se namreč vrnil nazaj za mizo, kjer sem imel pred seboj program, v rokah pa list papirja in svinčnik. Idej, kako izboljšati izdelek je bilo ogromno, dela pa tako še več. Zato sem bil res vesel, da sem se odločil spraviti tisto idejo iz glave, ter narediti prvi prototip. …

Odvetnik Ljubljana me je še kako rešil

Pravo, , , , ,

Vedno sem bil tip človeka, ki je poskušal vse težave in probleme rešiti sam. Vedno sem si namreč mislil, da za določene reči pač ne rabim pomoči. Temu pa je bilo tako tudi, ko je prišlo do pravnih zadev in kakšnih pogodb. Zanašal sem se na to, da obstaja internet, ter se lahko vsega naučim tam, oziroma se ustrezno pozanimam o tem, kar me zanima. To pa je bil primer, dokler se ni zgodilo nekaj, kjer sem videl, da sam zadev ne bom moral rešiti, saj so bolj zahtevne, kot si lahko mislim. Vedel sem, da bom potreboval strokovnjaka. 

To pa se mi je zgodilo pri prodaji nepremičnine. Imel sem kupca in pogodbo, nakar pa je kupec prišel z svojo pogodbo in pravnim zastopnikom. Takrat pa sta začela naštevati, kaj vse bi moralo zbiti ceno, tako da sem se v temu procesu čisto izgubil. Zato pa sem vedel, da mi bo prišel prav kakšen odvetnik Ljubljana. 

Odvetnik Ljubljana me je še kako rešil

Za to pa sem se odločil, torej ravno za odvetnika Ljubljana, ker sem tudi živel v tem mestu. Prav tako pa sem slišal že ogromno pozitivnih reči o tukajšnjih odvetnikih, tako da sem bil prepričan, da bo odvetnik Ljubljana, ki ga bom dobil, zelo dober in bo vedel kaj narediti. 

Že prvi klic z odvetnikom pa me je precej pomiril. Ta me je pomiril, ter pregledal dokumentacijo, nakar pa mi je lahko jasno povedal, kaj je v mojem interesu in kaj ni. Skupaj sva nato pregledala vsak člen pogodbe, kjer je tudi dodal svoje predloge  in me opozoril na nekaj pasti, v katere lahko padem. To kar pa mi je povedal odvetnik Ljubljana, pa mi ne bi nikoli padlo na misel, tako da sem lahko res hitro videl, da sem se odločil prav.

Po nekaj skupnega dela, pa nama je nato uspelo rešiti vse te pravne zadeve in je bila prodaja uspešna, brez dodatnih zapletov. …

Bolečine v trebuhu in ultrazvok trebuha

Zdravje in medicina, , , ,

Že kar nekaj časa sem imela pogoste težave z bolečino v trebuhu. Skušala sem vse skupaj ignorirati, vendar me je včasih zaskrbelo. Tako sem se en dan odločila, da grem do svojega osebnega zdravnika in povem za težavo. Ko sem mu povedala, mi je napisal napotnico za ultrazvok trebuha. Takrat sem bila vesela, kajti zavedala sem se, da bom končno zvedela, kako in kaj. 

Bolečine v trebuhu in ultrazvok trebuha

Ko sem poklicala različne ordinacije, pa sem ostala odprith ust, kajti čakalne dobe so bile tako dolge, da nisem mogla verjeti, da je to res. Tisti dan sem klicala povsod in nikjer nisem prišla prej na vrsto, kot v pol leta. Ko sem se pogovarjala z eno gospo, ki je naročevala, mi je omenila, da je samoplačniško čisto nekaj drugega. Ti pacienti pridejo na vrsto takoj. Ni čudno, da potem mi, ko imamo napotnice čakamo, če nas vsi ti prehitijo. Bila sem žalostna, a hkrati sem vedela, da obstaja rešitev, da si naredim ultrazvok trebuha prej. En dan sem premišljevala, kaj naj naredim, potem pa sem se odločila. Odločila sem se zato, ker sem razmišljala, kako me bo sedaj pol leta skrbelo, zakaj imam bolečine in da se lahko moje zdravje v tem času poslabša. 

Naročena privat na ultrazvok trebuha

Hitro je prišel dan, ko sem morala na pregled. Bila sem vesela, da grem in da vidim, kaj se dogaja. Lahko vam povem, da mi ultrazvok trebuha ni pokazal prav nič. Seveda sem bila vesela, vendar bolečina ostaja. To pa me je motilo. Nihče ti ne pove nič. Oni ti rečejo, da je izvid bp in tako ostaneš z izvidom sam. Sama sem bila tako nervozna, da sem šla do zdravnika in vprašala, kako naprej. Bolečine ostajajo in jaz imam zdrav izvid. Dobila sem potrdilo, da naj me ne skrbi, ker je ultrazvok trebuha ok. Bolečine so počasi izvenele. …