Eno leto sem za rojstni dan iskala nekaj drugačnega za darilo. Ne šopek, ne parfum, ampak nekaj, kar ostane. Po naključju sem naletela na možnost tiska na platno – preprostega, a čarobnega načina, kako fotografijo spremeniš v nekaj, kar lahko vsak dan gledaš, kot del doma.

Izbrala sem staro sliko s potovanja. Ulica v Lizboni, sončni zahod, pa tisti občutek brezskrbnosti, ki ga ne znaš opisati. Poslala sem datoteko in čakala. Ko sem paket odprla, sem bila tiho. Tisk na platno ni bil samo slika. Barve so bile mehkejše, toplejše, skoraj žive. Tisti drobni detajli, kamen na tlaku, odblesk svetlobe v vodi, so izgledali, kot bi jih nekdo na novo naslikal.

Ko sem platno obesila na steno, se je prostor spremenil. Ni šlo le za dekoracijo, ampak za občutek. Tisk na platno ima nekaj domačega v sebi, nekaj, kar ti pove: ‘To je tvoja zgodba.’ In to mi je bilo najlepše, da spomin ni zaprt v album ali telefon, ampak živi v prostoru.

Kasneje sem naročila še nekaj drugih. Družinska fotografija, ena stara iz otroštva, ena s prijatelji. Kar naenkrat so stene postale galerija življenja.

Všeč mi je, da tisk na platno ni sterilen, kot klasične slike v okvirjih. Platno ima teksturo, rahlo nepravilnost, tisti občutek topline. Pa še obstojen je. Ne zbledi, ne popoka, samo tiho visi tam in spominja, kdo si in kaj si doživel.

Najlepše pa je, da lahko narediš darilo z dušo. Eno leto sem prijateljici podarila tisk na platno iz fotografije, ki jo je imela na Instagramu. Ko ga je odprla, je obstala in rekla: To bom imela za vedno. In točno to je tisti občutek, ki ga to darilo prinese – brezčasnost.

Danes si težko predstavljam dom brez teh platen. Vsako ima svojo zgodbo, vsako nekaj pove. Ni popolnih robov, ni bleščanja – samo spomini, ujeti v tkanino. In če me kdo vpraša, zakaj ravno tisk na platno, vedno rečem: ker slike na telefonu vidiš enkrat, to pa vsak dan.