Prej sem treniral košarko kar nekaj let in potem se mi je košarka zamerila, ker sem igral zraven fantov, ki so me žalili. Staršem sem težko povdal, da me košarka ne veseli več, ker sem vedel, da bosta to težko sprejela. Kajti vedela sta, da sem dober igralec in sem vedel, da ne bosta kar tako popustila. Tako smo se skregali in vseeno sem košarko nehal igrati. Želel sem se preizkusiti v tenisu. Tako sem začel trenirati tenis in spoznal, da je to šport samo zame. Kje sem bil, da sem tako dolgo čakal, predenj sem začel trenirati tenis, res mi je bilo žal, da nisem tenisa treniral že prej. Tako sem se odločil, da bom hodil redno na treninge tenisa, ker mi je tenis postal noro všeč. Po pol leta sem šel na prvo tekmovanje. To je bilo res noro doživetje. Lahko rečem, da sem imel čisto druge občutke, kot pa pri košarki.
Tako sem treniral in treniral. Postajal sem vedno boljši in boljši. Hotel sem se dokazati staršem, da je tenis prava izbira zame in mislim, da sta to tudi kmalu spoznala. Sedaj hodim v deveti razred in še vedno treniram tenis. Bil sem že na tekmovanjih in imam doma tudi kakšen pokal. Ponosen sem, da sem se sam odločil za tenis in da v tem uživam. Starši pa so veseli, ko vidijo, da mi tenis pomeni veliko in da grem vedno na trening z nasmeškom na obrazu. Na košarko sem hodil slabe volje. Tukaj pa neizmerno uživam in se učim novih in novih stvari.