Šport kot prostor tišine

V življenju sem veliko stvari začela in jih hitro opustila – tečaji, jeziki, celo nekaj poslovnih idej. Ampak ena stvar se me je trdno oprijela: šport. Ne zato, ker bi bila posebno dobra v njem, ampak ker me je naučil nekaj, česar mi šola, delo ali knjige niso mogle – vztrajnosti.

Začelo se je v obdobju, ko sem imela občutek, da se mi vse podira. Veliko dela, premalo spanja in popolna odsotnost energije. V nekem trenutku sem samo vedela, da moram nekaj spremeniti. In potem me je prijateljica povabila na vadbo – tisto, ki se je zdela ‘prelahka’, da bi sploh štela kot šport. Ampak že po prvih petnajstih minutah sem komaj dihala.

Zanimivo je, da me ravno to ni odvrnilo, ampak spodbudilo. Z vsakim obiskom sem bila malo močnejša. Sčasoma sem ugotovila, da se ne izboljšujem samo telesno – tudi v življenju sem postajala bolj potrpežljiva. Šport mi je začel kazati ogledalo: ko sem hotela odnehati, sem se vprašala, zakaj. In to vprašanje sem prenesla v vse drugo, kar sem počela.

Sčasoma sem v gibanje vključila tudi družino. Z možem sva začela hoditi v hribe, otroka pa sta se navdušila nad plavanjem. Zdaj šport ni le moja osebna terapija, ampak nekaj, kar nas povezuje. Skupni izleti, tekme, treningi – to so trenutki, ko se smejimo, zmagujemo in včasih tudi malo tekmujemo.

Kar me najbolj preseneča, je to, kako šport vpliva na moj um. Kadar sem pod stresom, grem teč ali kolesarit. Po eni uri se stvari vedno zdijo bolj jasne. Kot bi se misli uredile v enakem ritmu, kot diham.

Danes šport zame ni več samo vadba. Je rutina, ki mi vrača fokus, energijo in občutek, da lahko zmorem več, kot si mislim. Ni pomembno, ali sem hitra, močna ali popolna. Pomembno je, da se premikam. Da se vedno znova pojavim, tudi takrat, ko mi ni.

In to je najlepši del: spoznanje, da ne treniram zato, da bi zmagala, ampak zato, da bi ostala mirna. Šport me ne definira, ampak me vsak dan spomni, kdo sem, ko se borim za korak več.…